Pogovor z Janezom Fridlom, dobitnikom priznanja za najzaslužnejše društvene delavce – prostovoljce leta 2018

fridl03Turistična zveza Slovenije je tudi letos organizirala tradicionalno »Srečanje predstavnikov turističnih društev in zvez«. Prireditev je v okviru dnevov slovenskega turizma potekala v ponedeljek, 8. oktobra, v hotelu Bernardin – Histrion v Portorožu. V zadnjih letih je v TZS vključenih 362 turističnih društev iz 24 regijskih oziroma območnih zvez, z več kot 31.500 člani. Srečanje je postalo tradicionalno, namen in želja druženja pa sta vsako leto znova predstaviti trenutno stanje v slovenskem turizmu, z najpomembnejšimi trendi in izzivi, izpostaviti pomembnost prostovoljnega dela in spodbuditi mlade, da se pridružijo ter sodelujejo. Ves ta trud je namenjen razvoju in bogatenju turizma.
Predsednik Turistične zveze Slovenije Peter Misja je na letošnjem srečanju podelil priznanja najzaslužnejšim društvenim delavcem – prostovoljcem za leto 2018. Med dobitniki priznanj za prizadevno prostovoljno delo v turističnem društvu na lokalni ravni je bil tudi naš vaščan Janez Fridl, ki je član TD Destrnik že 36 let.
Z g. Janezom sem klepetala ob popoldanski kavi na domačiji, kjer živita z ženo Marijo, po domače Miciko. Ob idiličnem razgledu z domače terase, kjer smo občudovali bogastvo neokrnjene narave in razgled na domačo farno cerkev, sem v dobrih dveh urah in pol slišala toliko zanimivega, da je vse težko strniti v nekaj stavkov.
Da bi laže razumela, kakšen mora biti človek, ki ga še ni čisto posrkal ta naš moderni čas, kjer skorajda ni več posluha za prostovoljno delo in se vse dela samo še za denar ter lastno korist, sem poskušala čim bolj spoznati življenjsko zgodbo g. Janeza.
In Janez je en tak hudomušen, veder in nasmejan človek. Čeprav so mu v šali v Avstriji, ko je bil še mlad in je tam delal izpit za avto, rekli, da je kot »dalmatinski magarac«, je bil priden otrok in kasneje fant, ki se je za mesarja izšolal v poklicni šoli v Celovcu. Povedal je, da so se v Avstriji že nekdaj morali izkazati z marljivim delom in da je bila delavnost cenjena. Hkrati se je pošalil, da je bil glede na današnjo modo mladih, ki si kupijo »raztrgane kavbojke«, da bi bili moderni, on že včasih čisto po modnih smernicah.
Svojo Miciko je spoznal na mladinskih sestankih in plesih. Povedala sta mi, da so se takrat radi zavrteli ob glasbi z vinilnih plošč. Žar v njunih očeh ob pripovedovanju, kako je bilo takrat luštno, je povedal več kot tisoč besed. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Brigita, Marjetka in Dušan. Danes se jim pri mizi pridruži še 6 vnukov: Andreas, Melisa, Neja, Staša, Urška in najmlajša Špela, ki obiskuje drugi razred. Ponosna sta na svojo družino in srečna, ko se vrnejo na domačijo ter vsi skupaj sedejo za mizo.
Janez je ob »mesariji« že od nekdaj aktiven v prostovoljnih dejavnostih in društvih. O tem priča veliko priznanj, ki krasijo stene njihove hiše. Dobrih šest let je prepeval v moškem pevskem zboru, ki ga je vodila Marija Stöger, nekajkrat je zapel tudi na koru v domači farni cerkvi, polnih 22 let, vse od ustanovitve okteta do danes, je tudi član Destrniškega okteta. Najdaljše pa je njegovo članstvo v Turističnem društvu Destrnik, v katerem sta z ženo že skoraj od samega začetka, dobrih 36 let. (Društvo je staro 37 let.) Oba z veseljem delata za društvo, menita, da bi moralo več ljudi z veseljem delati za kraj, iz katerega prihajajo. Janez je del upravnega odbora društva že 16 let, trikrat je bil vodja veselice, njegova aktualna funkcija pa je vloga glavnega kuharja, ki jo tudi najraje opravlja. Tu se namreč počuti domače. Po pripovedovanju vseh prigod s »kuharije in z mesarije« ter vseh hudomušnih zgodb s kolin in z veselic bi lahko napisala še en članek, pa naj bo to ob kakšni drugi priložnosti.
Sicer pa pravi, da se v turističnem društvu počuti prijetno. Da nekaj očitno delajo prav, saj jim prireditve uspevajo. Meni, da je društvo takšno, kot so njegovo vodstvo in njegovi člani. Če je sloga in sodelovanje ter dobra klima, ni težko vložiti svoje energije v prostovoljno delo. Pozitivno je bil presenečen nad predlogom predsednika društva Ivana Hauptmana za podelitev priznanja, ki mu od vseh pomeni največ. Izleta v Portorož, kjer je priznanje prejel, se je razveselil in v čast si šteje, da je prejel čestitke predsednika našega društva in gospoda Ribiča, predsednika Štajerske turistične zveze.
Njegovo prostovoljno delo gotovo ne bo šlo v pozabo, saj vsa leta skrbno shranjuje vse članke in vodi poseben arhiv dogodkov, na katerih je aktiven. Vodi tudi arhiv okteta, v katerem so zapisane vse vaje in odpeti nastopi v zadnjih 22 letih.
Janez Fridl je veseljak, ki rad pove, da »kak si v življenju narediš, tak maš«. Lahko greš kamor koli na tem svetu, pa če ne neseš s seboj dobre volje, si šel zaman. On ima zato v rokavu zmeraj kak dober vic, žena Micika reče, da že vse pozna, da pa jih je z leti začel posodabljati, da so tudi njej še vedno zanimivi. Če kdaj vstane z levo nogo, rad zapoje kakšno lepo pesem, da se razvedri. Pesem ga spremlja tudi na kolinah, v društvih in doma med vnuki. Pravijo, da kdor poje, zlo ne misli. In pri njem to več kot drži.
Janezu za prejeto priznanje iskreno čestita tudi uredništvo Občana in mu hkrati želi še obilo pozitivne energije, delovnega elana ter dobljenih pohval in priznanj, ki si jih tudi zasluži.